Tri zelo nenavadne pijače

Lačna Bučka se je do sedaj posvečala skoraj izključno hrani, danes pa je na vrsti pijača. Že pri hrani imamo radi nenavadne stvari, kot je solata iz zmešanega sadja in zelenjave, pa sladica iz cvetače, hladna surova juha… Tudi pri pijačah se taki izvirnosti ne bomo izneverili, zato vam predstavljamo tri zelo nenavadne pijače.

Prva pijača, to je boza, prihaja iz Orienta. V Turčiji in sosednjih državah vse do Bosne, je bila še pred nekaj desetletji zelo priljubljena, danes pa jo je vse težje dobiti.

Druga predstavljena pijača, čaj iz ajdovih semen, prihaja iz daljnega vzhoda, kjer ima dolgo tradicijo in je še vedno priljubljen.

Zadnja pijača pa je naš izum, ki je nastal po navdihu sodobnih trendov v kulinariki. Gre za jabolčni sok s hidrolatom.


Boza

V šali bi lahko rekli, da je boza križanec med pivom in kislim mlekom. In brez skrbi, je povsem veganska in brez laktoze, v večini primerov tudi brezglutenska. Boza je enako kot pivo fermentirana pijača iz žit. Izraz fermentirana pomeni, da pri proizvodnji sodelujejo mikroorganizmi. Za razliko od piva, kjer fermentacijo izvajajo glive kvasovke, pri bozi fermentacijo izvajajo bakterije in to mlečno kislinske bakterije.

Kot rečeno bozo pripravljajo na Orientu in Balkanu. Lahko je povsem tekoča, kot pivo, večinoma pa je viskozna kot gosti sok, na primer kot breskov, včasih pa je še bolj čvrsta, kot paradižnikova mezga. Barva je odvisna od vrste uporabljenega žita. Če uporabimo koruzno moko, je rumenkasta, če pa proso, riž ali pšenico, je bolj svetla. Mlečnokislinske bakterije pretvarjajo ogljikove hidrate, torej sladkor in škrob, v mlečno kislino in druge organske kisline, nastane pa tudi malo alkohola. Najpogostejši bakteriji v bozi sta: Leuconostoc mesenteroides in Lactobacillus confusus. Prva sodeluje tudi pri kisanju zelja, druga pa je najpogostejša vrsta bakterij v kislem mleku. Zaradi vseh teh nastalih organskih kislin in drugih snovi, ima boza zanimiv vonj po hruškah, breskvah, medu, lešnikih… Hkrati pa je nekoliko kisla in tudi sladka in tako vse skupaj z barvo in konsistenco spominja na gosti kašasti sadni sok. V bozi so tudi probiotični mikroorganizmi. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije med probiotične štejemo tiste mikroorganizme, ki blagodejno delujejo na zdravje. Blagodejni učinki so lahko na primer zmanjševanje črevesnih okužb in vnetij ali vpliv na imunski sistem. Probiotični mikroorganizmi preživijo ostre razmere v želodcu in črevesju. Pritrdijo se na celice v sluznici črevesa in so pomembni za obrambo pred patogenimi mikroorganizmi, saj tekmujejo za ista mesta na površini sluznice. Patogeni mikroorganizmi lahko povzročajo vnetja črevesa, in tudi zvečajo tveganje za pojav raka debelega črevesa. Nekatere bakterije v bozi, na primer sevi vrste Lactobacillus plantarum imajo probiotične lastnosti.  

Recept: 

Za liter boze uporabimo eno in pol zvrhane jedilne žlice moke, ki jo dobro zmešamo z malo hladne vode. To gladko mešanico vlijemo v liter vrele vode. Dodamo še šest žlic sladkorja in kuhamo pol ure ter nato ohladimo. Ko je zmes ohlajena na manj kot 30 stopinj, dodamo kulturo bakterij. Po originalnem receptu dodamo kar eno veliko žlico boze, ki smo jo prihranili od prejšnje priprave ali dobili od prijateljev. Ko pa bozo delamo prvič, moramo malo improfizirati: lahko dodamo čajno žličko kislega mleka. Kislo mleko sicer vsebuje nekoliko drugačne bakterije, kot sta Lactococcus lactis in Leuconostoc citrovorum. Jogurt kot vir bakterij za bozo ni primeren, saj so v njem termofilne bakterije Lactobacillus bulgaricus in Streptococcus thermophilus, ki za rast potrebujejo temperaturo okoli 45 stopinj. Lahko bi poskušali kot vir bakterij uporabiti tudi malo tekočine od kislega zelja. Bozo nato pokrijemo, saj za fermentacijo ne potrebuje kisika. Pustimo jo dva do tri dni na sobni temperaturi. Nato pa jo, da bo bolj okusna, pred serviranjem ohladimo in po okusu še začinimo na primer s cimetom.  


Ajdov čaj

Ko na spletu vtipkamo geslo “ajdov čaj” dobimo kar precej zadetkov, čisto vsi pa se nanašajo na čaj iz posušenih listov in cvetov ajde. Tak čaj ima sicer nekaj zanimivih zdravilnih lastnosti, na primer pri krčnih žilah (več o tem), vendar ni nič kaj dobrega okusa. Mi pa smo pripravili okusen čaj iz ajdove kaše in sicer iz kaše tatarske ajde, ki je bolj drobna, podolgovata, bolj rumena in bolj grenka od navadne ajde. Čaj iz navadne in tatarske ajdove kaše je znan in priljubljen na Japonskem, Kitajskem in v Koreji. Lahko ga pripravijo iz neobdelane kaše, v Koreji pa ajdovo kašo pred kuhanjem čaja še prepražijo. Zdravilne snovi v takem korejskem čaju smo skupaj s korejskimi znanstveniki raziskovali tudi slovenski znanstvenik iz ljubljanske biotehniške in farmacevtske fakultete (povezava do rezultatov naših raziskav). Na Japonskem pa pogosto namesto ajdovih uporabljajo ječmenova zrna in tudi ta pred kuhanjem čaja pražijo. Tak čaj je pa že zelo podoben naši ječmenovi kavi – proji. Tudi ta je iz praženih ječmenovih semen, le da pri nas semena po praženju še zmeljemo na Japonskem pa ne.

Recept: 

Dve veliki žlici tatarske ajdove kaše smo v loncu na suho brez maščobe nekoliko prepražili. Intenziteto praženja lahko prilagodimo svojemu okusu ali pa praženje tudi povsem izpustimo. Nato smo dolili liter vode, počakali, da je zavrela ter jo kuhali še 2 do 3 minute. Čaj smo precedili in ga uživali vročega. Čaj je intenzivno rumene barve in prijetno grenak. Če bi pa čaj namesto iz tatarske naredili iz navadne ajdove kaše, bi bil bistveno manj grenak in svetlo rjave barve. Kofeina tak čaj ne vsebuje, vsebuje pa ogromno antioksidativno delujočih polifenolov iz skupine flavonoidov. Po okusu ga lahko tudi sladkamo.

Pri tem čaju lahko na koncu ajdovo kašo, ki je ostala na dnu lonca oz. na cedilu, tudi pojemo. Edini pridelovalec tatarske ajdove kaše pri nas je mlinar Rangus, njegova ajda pa izvira iz okolice Šentjerneja.


Sok s hidrolatom

Hidrolat je manj znani brat eteričnega olja. Kot eterično olje ima tudi hidrolat močan vonj in tudi pridobivamo ga na enak način. Pridobimo ju s postopkom destilacije zdravilnih in aromatičnih rastlin. Različne dele rastlin, lahko cvetove, liste, olupke citrusov…, segrevamo v vreli vodi ali v pari nad vrelo vodo. Vodna para skupaj z aromatičnimi snovi iz rastlin izhlapeva in to zmes po cevi vodimo v hladilnik, kjer se vse skupaj spet utekočini (kondenzira). Rastlinske aromatične snovi, ki niso topne v vodi, priplavajo na vrh vode in tvorijo olju podobno plast – eterično olje. Snovi, ki pa so topne v vodi, ostanejo v vodi in to je hidrolat. Drugo ime za hidrolat je tudi aromatična voda (latinsko: aqua aromatica).

Hidrolate lahko uporabljamo v kozmetiki. Lahko si z njimi orosimo kožo, da si jo osvežimo, navlažimo in da se poleti nekoliko ohladimo. Hidrolate lahko dodamo tudi v kopeli ali pa jih vgradimo v kozmetične izdelke.

Lahko pa jih uporabljamo tudi v prehrani, seveda samo tiste iz užitnih rastlin. Z njimi izboljšujemo juho, čaj, sok ali koktajl. Dodajamo jih v majhnih količinah in čisto na koncu, tik preden pijačo ali jed postrežemo.

Recept

Jabolčni sok smo nalili v kozarec in mu dodali za jušno žlico hidrolata. Poskusili smo okus različnih hidrolatov in sicer smilja, šetraja, melise in sivke. Najbolj nam je bil všeč dodatek sivkinega hidrolata. Uporabili smo hidrolate, ki jih izdeluje kmetijstvo Histria Botanica, ki ima svoje nasade v dolini reke Dragonje, pod vasjo Krkavče.


Dodatno branje o hidrolatih v prehrani:

Cooking and cocktailing with hydrosol

How to use hydrosols

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *