Pri izbiri prehrane lahko poskrbimo tudi za planet!

Prvotni razlogi nastanka Lačne Bučke so bili, da z znanostjo pokažemo, da je veganska hrana lahko bogata, enostavna, okusna in hkrati cenovno ugodna. Ker pa je naš planet zaradi vse večjega števila prebivalcev vedno bolj obremenjen, je na mestu tudi vprašanje, kako s prehranjevalnimi navadami sploh vplivamo na okolje?

Po napovedi Združenih narodov bo do leta 2050 svetovno prebivalstvo doseglo skoraj 10 milijard. Ker se mnogi zavedamo, da je Zemlja ena sama, jo skušamo z vsakodnevnimi dejanji čim manj obremenjevati, pa čeprav je to vsakodnevno kolesarjenje do službe, kupovanje lokalne hrane in to celo z lastno embalažo, z zavržanjem čim manj odpadkov ali pa z nasprotovanjem naravi potrošništva. Dejanja so lahko majhna, vendar vseeno štejejo!

Dejstvo je, da se podnebne spremembe dogajajo pred nami, največji izziv je res ločiti med spremembami, ki so posledica človekove dejavnosti in naravnimi podnebnimi spremembami, vendar pa na spremembe človek veliko vpliva predvsem zaradi velikih izpustov CO2, z vnašanjem nevarnih snovi v okolje, npr. plastike in pesticidov, ter z zasedanjem naravnih ekosistemov npr. s pozidavanjem, sekanjem pragozdov in izsuševanjem in spremembo močvirij v kmetijske površine.

Hrana predstavlja osnovo za preživetje. Pridelava različnih vrst hrane različno močno obremenjuje okolje, vendar lahko z izbiro primerne hrane zmanjšamo obremenjevanje planetu, čeprav je razmerje med okoljem in pravilno prehrano kompleksno.
In kako lahko na znanstveni način izračunamo vpliv pridelovanja posameznega živila?

Na tem mestu lahko omenimo očitno pravilo, ki pravi da je za pridelavo živil živalskega izvora za planet bolj obremenjujoče, saj moramo za pridelavo ene enote takega živila najprej pridelati več enot rastlinske hrane, ki jo porabimo za krmljenje živali.

Ena enota lahko pomeni en kilogram, eno kilokalorijo ali ekvivalent 100 g proteinov. Angleška raziskava iz leta 2018 je pokazala, da se v svetovnem merilu za pridelavo 594 kilokalorij hrane živalskega izvora, torej mesa, sira ali jajc, na prebivalca na dan, porabi 5550 kilokalorij hrane rastlinskega izvora. To pomeni, da skoraj 90 % energije rastlinskega izvora živali porabijo zase, torej gre ta energija s stališča človeške prehrane v izgubo. Od teh 5550 kilokalorij porabljene za krmo, jih 1738 izhaja iz koruze, soje, krompirja in drugih rastlin, ki bi jih lahko ljudje direktno zaužili. Preostalih 3812 kilokalorij predstavlja seno in silaža, ki jo ljudje ne bi mogli zaužiti, vseeno pa je za njihovo pridelavo potrebno naravnemu okolju iztrgati precej površin ter jih gnojiti in namakati. Skeptiki bodo morda rekli, da od praznih kalorij ne moremo živeti, saj za zdravo prehrano potrebujemo beljakovine, za katere mnogi napačno menijo, da jih v rastlinski hrani ni dovolj. V resnici tudi živali enako kot ljudje za svojo rast in razvoj potrebujejo proteine v hrani, torej jih mora biti dovolj tudi v rastlinski hrani. To potrjujejo rezultati prej omenjene angleške raziskave, ki pravi, da se v svetovnem merilu za pridelavo 38 g proteinov hrane živalskega izvora na prebivalca na dan, porabi krma, ki vsebuje 139 g proteinov. Skoraj ¾ proteinov živali porabijo zase, torej so s stališča človeške prehrane izgubljene. Od teh 139 g proteinov v krmi, jih 89 izhaja iz rastlin, ki bi jih ljudje lahko zaužili, preostalih 52 g pa iz sena in silaže. Živali, ki jih gojimo za prehrano torej niso proizvajalke beljakovin, ampak njihove porabnice. Podobne izračune so naredili še za vitamine in minerale in povsod ugotovili, da za prehranjevanje živali uporabimo precej več kvalitetne hrane, kot pa jo dobimo s pridelanim mesom, jajci in mlekom. Omenjene številke so natančne, preveljive in zanesljive, saj niso odvisne od različnih predpostavk. Številke same od sebe navajajo k sklepu, da z uživanjem rastlinske hrane manj obremenjujemo planet.

Res pa je, da različna živalska in tudi rastlinska hrana različno obremenjuje okolje. To pa je nekoliko težji izračun, saj moramo upoštevati veliko število načinov obremenjevanja okolja, od uporabe naravnih površin, porabe vode, izpustov gnojnice toplogrednih plinov, in to v različnih fazah od oranja njive oz. postavitve hleva, preko gnojenja oz. krmljenja in žetve oz. zakola, pa vse do transporta živil. Dobra ocena obremenitve okolja mora tudi upoštevati tudi take podrobnosti, kot so izvor vode in njena usoda. Ni namreč vseeno, ali več 1000 litrov vode za namakanje ali napajanje živali odvzamemo vsak dan iz velike reke ali iz že tako nizke podtalnice. Ni tudi vseeno, ali ta voda po nekaj dneh pride bolj ali manj nespremenjena nazaj v naravo, ali se spremeni v gnojnico, ali pa izhlapi. 2018 objavljena angleško švicarska raziskava je upoštevala tudi to.

Najbolj obremenjuje okolje gojenje prežvekovalcev, to je govedi in drobnice. Za pridelavo tolikšne količine govedine, ki vsebuje 100 g proteinov, obremenimo okolje s toplogrednimi plini v količini, ki je ekvivalentna 30 kg CO2. Za pridelavo sira z enako količino proteinov sprostimo 11 kg CO2, svinjine 7,6 kg, gojenih rib 6 kg, perutnine 5,7 kg in jajc 4,2 kg. Pri rastlinski hrani so obremenitve precej manjše in znašajo za arašide 1,2 kg CO2, povprečne stročnice 0,8 kg, grah 0,4 kg, žita 2,7 kg. Vse te številke se enako kot pri mesu nanašajo na količino živila s 100 g proteinov. Glede porabe naravi odvzete pridelovalne površine je situacija podobna: za pridelavo govedine s 100 g proteinov potrebujemo 110 m2 površine, sira 41, svinjine 11, perutnine 7, arašidov 4, graha 3 in žit 5 m2. Ugotovili so tudi velike razlike med pridelovalci, nekateri so za enako količino pridelanih žit povzročili manj kot 2 kg izpustov CO2, nekateri drugi pa celo več kot 5 kg.

V raziskavi so analizirali le najpomembnejša živila živalskega in rastlinskega izvora, vemo pa da so nekatera živila mnogo bolj zahtevna za pridelavo, predelavo in transport ter zato tudi bolj obremenjujejo okolje. Paradižniki v povprečju obremenijo okolje približno 3x bolj kot čebula in to po vseh parametrih od izpustov CO2, uporabe površine, porabe vode in onesnaženja podtalnice ter vodotokov. Ponovno pa gre za povprečje mnogih pridelovalcev, od katerih so bili najbolj varčni predelovalci paradižnika celo bolj okolju prijazni, kot najbolj razsipni pridelovalci čebule. Če je avokado vaša najljubša zelenjava, vam moramo žal povedati, da ni tako nedolžen, kot se zdi na prvi pogled, saj se za pridelavo porabi veliko vode za namakanje, hkrati pa je vse večje povpraševanje povzročilo večanje predelovalnih površin in posledično izsekavanje pragozdov, ki pa so še kako pomembni. Navsezadnje pa je tukaj problematičen tudi transport, ki ima svoje slabosti. Ravno tako je pridelava palmovega olja mnogokrat vzrok za izsekavanje gozdov, čeprav obstaja tudi trajnostno pridelano palmovo olje. Po drugi strani pa se kar 90 % izsekanih površin porabi za živinorejo, direktno ali za pridelavo krme.


In kako naj se človek znajde pri vseh teh različnih številkah in kaj je najboljši način življenja za manjše obremenjevanje okolja? Najbolj enostavno je slediti nekaj znanim vodilom: če še niste na točki samo rastlinskega prehranjevanja in imate možnost, potem izbirajte lokalno hrano, pri tem pa povečajte vnos sadja in zelenjave. Izbirajte sezonsko in po možnosti lokalno sadje in zelenjavo, izbirajte manj predelana živila ter živila z manj embalaže. Če imate težavo s preveč odpadle hrane, vam predlagamo, da začnete obroke načrtovati in poskušate porabiti vso hrano. Navsezadnje pa tudi šteje, če boste naslednjič odšli po nakupih peš ali s kolesom in ne avtom, boste imeli s sabo lastno vrečko… kajti štejejo vsa dejanja, pa četudi majhna!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *