V začektu januarja 2026 so bile objavljene nove ameriške prehranske smernice (Dietary Guidelines for Americans (DGA) [1]). Zaradi svoje kontraverzne vsebine so kmalu povzročile burne odzive – ne samo na družbenih omrežjih, ampak tudi pri uglednih univerzah, strokovnih združenjih in organizacijah za javno zdravje. [5][6]
Kaj je v novih smernicah res drugače?
Smernice imajo, tako kot vse pod Trumpovo administracijo, močno bombastično vizualno sporočilo – govorijo o “real food”, manj procesirani hrani, ter postavljajo prehransko piramido na glavo. [1][2]
Smernice v resnici niso tako zelo revolucionarne, ponovno poudarjajo nekaj starih, dobro podprtih osnov, ki so bile vključene že v prejšnjih ameriških smernicah in tudi smernicah ostalih držav:
- več zelenjave in sadja,
- prednost polnozrnatih žit,
- omejevanje dodanega sladkorja in soli,
- manj “junk food” oziroma močno predelane hrane. [5][6][8]
Do tu bi bila zgodba precej nezanimiva. Praktično vse, pri čemer so smernice nove in inovativne, pa je milo rečeno sporno, ali celo škodljivo. V nadaljevanju povzemam kritike, ki so jih izrazile ugledne ustanove:
Kritika št. 1: “Nasičene maščobe ≤ 10 %”… ampak z maslom, lojem in polnomastnim mlekom?
Omejitev vnosa nasičenih maščob na do 10% je že vrsto let prisotna v praktično vseh nacionalnih priporočilih in vsaj 35 let tudi v priporočilih WHO. Zadnja leta, je večina držav na podlagi novih dognanj to mejo spustilo na 8%. Ampak tudi 10% v ameriških smernicah bi bilo lahko sprejemljivo priporočilo, če bi ostali del smernic omogočal, da se ta cilj doseže. Nove ameriške smernice pa s svojimi nasveti tega ne omogočajo.
Harvardska skupina (The Nutrition Source) konkretno pokaže, kako hitro se pri tipičnih primerih iz smernic nabere nasičenih maščob krepko preko priporočenih 10% dnevnega vnosa enargije: tri porcije polnomastnih mlečnih izdelkov (kot so navedeni primeri) že same po sebi pripeljejo zelo blizu meje; dodatek ene žlice masla ali loja (ki sta v smernicah omenjena kot možnost) pa mejo zlahka preseže – še preden sploh “vključimo” preostanek dneva. [3]
Podobno se je odzvala Academy of Nutrition and Dietetics (največje ameriško strokovno združenje dietetikov): izrecno pravi, da je poudarjanje masla, loja, rdečega mesa in polnomastnih mlečnih izdelkov nekonsistentno z omejitvijo nasičenih maščob na 10 %, in da to otežuje izvajanje smernic v programih, ki hranijo milijone ljudi. [6]
Tudi American Heart Association pri beljakovinah in maščobah poziva k previdnosti in spodbuja, naj se daje prednost rastlinskim virom beljakovin, morski hrani in pustejšim mesom, medtem ko naj se visoko-maščobni živalski proizvodi (rdeče meso, maslo, loj) omejujejo zaradi povezav s srčno-žilnim tveganjem. [7]
Ključna poanta te kritike ni “ali je maslo absolutno prepovedano”, ampak: kako naj povprečen človek dosega priporočeno mejo 10 % nasičenih maščob, če se hkrati “normalizira” polnomastna živalska živila kot standardne izbire.
Kritika št. 2: “Esencialne maščobne kisline, kot je oljčno olje” – nerodnost ali faktografska napaka?
V smernicah najdemo formulacijo: “prioritize oils with essential fatty acids, such as olive oil” in nato še, da so druge možnosti lahko maslo ali goveji loj. [1]
To je sprožilo precej posmeha – vendar je za tem tudi realen problem. Esencialni maščobni kislini za človeka so omega-6 (npr. linolna) in omega-3 (npr. alfa-linolenska). Oljčno olje je sicer odličen vir oleinske kisline (enkrat nenasičena), a ima vsebnost esencialnih maščobnih kislin skorajda 0 oz. zanemarljivo v primerjavi npr. s sojinim, repičnim oljem, sončničnim in lanenim. Prof. Frank Hu to eksplicitno razloži in opozori, da je oljčno olje sicer zdravo, vendar “esencialne maščobne kisline” niso njegova prednost – in da so rastlinska olja kot skupina v primerjalnih študijah dosledno ugodnejša od živalskih maščob (maslo, loj) glede LDL holesterola in srčno-žilnega tveganja. [3]
Stanfordska skupina je šla še dlje in je ta del označila kot primer “izogibnih napak”, ki povečujejo zmedo in zmanjšujejo zaupanje. [5]
Kritika št. 3: “Protein hype” – ali res potrebujemo še več beljakovin?
V zadnjih letih je v javnosti in med influenserji prišlo do “proteinske manije”. Nove smernice pa temu trendu dajejo “uradno” zaslombo in ga podprejo z visokim ciljem (1,2–1,6 g/kg/dan) in s sporočilom, da naj bi bil protein prioriteten skoraj pri vsakem obroku. [3][9] Večina ostalih nacionalnih smernic in smernice WHO pripročajo ciljni vnos 0,8 g beljakovin na kg telesne teže na dan, kar vklučuje že varnostni faktor za morebitni ne 100 % izkoristek nekaterih beljakovin in tudi del variabilnosti med ljudmi. Višji cilji so smiselni le pri nekaterih posebnih populacijah, kot so športniki itd. Vendar pa imajo športniki hkrati s povečano potrebo po beljakovinah, povečano potrebo tudi po energiji, torej je sestava hrana (vsaj po razmerju beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe) lahko dokaj podobna prehrani ostalih ljudi.
Harvard (Nutrition Source) tem priporočilom iz novih ameriških smernic reče naravnost “protein hype”: opozarja, da so potrebe individualne, da je smiselno, da jih pomaga oceniti strokovnjak, in da presežki beljakovin ne pomenijo avtomatično več zdravja (presežna energija je še vedno presežna energija). [3]
AHA se strinja vsaj v ključnem: če že govorimo o beljakovinah, je bistveno od kod pridejo – in da poudarjanje mastnih živalskih virov trči ob srčno-žilna priporočila. [7]
Z vidika javnega zdravja je zanimiva še ena poanta, ki jo izpostavljajo kritiki: tipična ameriška prehrana ima pogosto več težav z vnosom vlaknin kot z vnosom beljakovin – in če v praksi povečujemo beljakovine z živalskimi živili, lahko to dodatno izrine polnozrnata žita, stročnice in drugo vlakninsko bogato hrano. (Tudi Academy v svoji izjavi posebej pohvali, da smernice omenjajo vlaknine in mikrobiom, vendar opozori, da druge usmeritve to sporočilo lahko razvodnijo.) [6]
Kritika št. 4: Videz piramide in sporočilo, ki ga razume javnost
Pri prehranskih smernicah se pogosto podcenjuje, kako močno ljudje berejo sliko in ne teksta.
In v primeru novih ameriških smernic daje slika precej drugačno sporočilo kot tekst. Na sliki so polnozrnata žita v ozkem delu piramide, kar da lahko vtis, da jih je potrebno zaužiti malo. V resnici pa so polnozrnata žita osnova zdrave prehrane in so na ta način (2 do 4 porcije polnozrnatih žit dnevno) šredstavljena tudi v teksovnem delu teh ameriških smernic.
Več virov (Harvard, Stanford in različni komentarji strokovnjakov v medijih) opozarja, da nova vizualna razporeditev lahko ljudi zavede – na primer tako, da polnozrnata žita delujejo “obrobno”, čeprav so v tekstu omenjena kot pomembna izbira. [3][5][11][13]
Ta del se morda sliši “mehko”, ampak ima realne posledice: če vizualno sporočilo ni skladno s tekstom, se smernice v praksi slabše izvajajo – in to je problem, ko gre za nacionalno usmeritev, ki naj bi bila jasna in izvedljiva. [5][9]
Poleg tega pa so na podlagi izkušenj večina drugih držav v zadnjih letih prešlo iz predstavljanja prehranskih priporočil v obliki piramide na obliko krožnika in deležev živil, ki jih ta zasedajo na krožniku.
Kritika št. 5: Postopek, transparentnost in konflikt interesov
Precejšen del razprave ni o tem, ali je bolje polnomastno ali manj mastno mleko, ampak kako je do odločitev prišlo.
Stanford zelo jasno napiše, da smernice v pomembnih točkah odstopajo od znanstvenih priporočil neodvisnega Dietary Guidelines Advisory Committee (DGAC) in da to ustvarja vtis, da je bil znanstveni proces “obit”. [5]
American Society for Nutrition (ASN) poziva k “strong science” in transparentnosti: smernice morajo jasno razložiti, kako je bila evidenca pregledana in zakaj so bile izbrane določene usmeritve. [9]
Posebej odmeven je bil članek v STAT, ki je poročal o finančnih povezavah nekaterih ljudi, ki so tvorili znanstveno podlago/recenzentsko jedro, z mesno in mlečno industrijo. Pomembno: samo po sebi to še ne dokaže pristranskosti, je pa to dovolj velik “rdeč alarm”, da je sprožil dodatno nezaupanje – še posebej, ko smernice hkrati povečujejo prostor za živalska živila. [10]
Kritika št. 6: Smernice so preveč tolerantne do alkohola
Smernice o uživanju alhkoholnih pijač pravijo “Consume less alcohol for better overall health.” in potem svetujejo popolno izogibanje alkoholu rizičnim skupinam (nosečnice itd.). Kritiki pravijo, da navodilo ni jasno, ker vsak izhaja iz svoje “normalne” količine. Mnoge moderne smernice so manj tolerantne do alkohola, npr. britanske pravijo “there is no level of alcohol consumption that is completely without risk – no ‘safe’ level, only ‘low-risk” in podobno pravi tudi WHO.
Ameriška priporočila o alkoholu sicer niti ne bi bila tako sporna, če ne bi visok ameriški uradnik ravno ob predstavljanja smernic izjavil “alcohol is a social lubricant that brings people together …”.
Kritika št. 7: Nedorečenost visoko procesirane hrane
Uživanje visoko procesirane hrane je v Ameriki mnogo bolj razširjeno kot pri nas, zato je prav, da se svetuje omejevanje. Korektno pa je, da se razloži, zakaj in v kakšnih primerih je visoko procesirana hrana škodljiva za zdravje (kadar vsebuje veliko sladkorja, soli, celokupnih in nasičenih maščob, in aditivov (npr. nitrati v klobasah)) in dobro razložiti, kaj ultraprocesirana hrana sploh je. Je polnozrnat ultraprocesirana hrana kruh (če samo pomislimo skozi kakšne procese mletja je šlo zrno in potem testo) in sir (procesiranje belkakovin, se začne že v kravjem telesu in potem nadaljuje v mlekarskem kotlu z dodajanjem za običajno kuhinjo nenavadnih sestavin…). Nekatera utraprocesirana živila (predvsem tista rasltinskega izvora) so lahko zdravju prav koristna (glej ta pregledni znanstveni članek iz januarja 2026)
No, priznati je treba, da tudi skoraj vse druge nacionalne smernice (uporavičeno) svetujejo omejevanje visoko procesirane hrane, in da tudi druge smernice te skupine živil ne definirajo prav zelo natančno. Razlika pri ameriškim smernicah je v tem, da je tam ta hrana praktično tarča lova na čarovnice pod geslom “eat real food”.
Kritika št. 8: Okoljski in trajnostni vidik (in politični kontekst)
Okoljske organizacije in del javnozdravstvene stroke opozarjajo, da spodbujanje več živalskih beljakovin ni samo zdravstveno vprašanje, ampak tudi vprašanje okoljskih učinkov (npr. emisije metana, raba tal, krma, voda). The Guardian je povzel del teh kritik in jih povezal z zaskrbljenostjo glede vpliva na javne programe (npr. šolske prehrane). [11]
Seveda je tu veliko politike in retorike. A pomembno je, da je ta razprava v ZDA realna, ker smernice močno vplivajo na sisteme, ki “na veliko” oblikujejo prehranske izbire – in to so tudi sistemi z okoljskim odtisom.
Zaključek: zakaj je to pomembno tudi zunaj ZDA?
Slovenija seveda ne bo neposredno prevzela ameriških smernic. A ZDA pogosto delujejo kot globalni megafon: prehranska industrija, trendi, “influencer” prehrana in celo akademske debate se iz ZDA hitro prelijejo drugam. Zato je vredno razumeti, kaj je v ozadju.
Meni se zdi, da je v tej zgodbi najbolj poučen prav paradoks: smernice hkrati nosijo nekaj dobrih, skoraj “necontroverznih” sporočil (manj sladkorja, manj predelane hrane, več polnovrednih živil), potem pa zraven dodajo elemente, ki so metodološko in komunikacijsko tako nerodni, da zasenčijo vse ostalo. [5][6][8]
Če je cilj nacionalnih smernic zaupanje in jasnost, potem je “osnovni higienski standard” preprost: ne smejo si same nasprotovati.
Reference
- Dietary Guidelines for Americans, 2025–2030 (PDF). https://cdn.realfood.gov/DGA.pdf
- U.S. Department of Health and Human Services (HHS) – Fact Sheet: “Historic Reset of Federal Nutrition Policy”. https://www.hhs.gov/press-room/fact-sheet-historic-reset-federal-nutrition-policy.html
- Harvard T.H. Chan – The Nutrition Source: “Dietary Guidelines for Americans 2025–2030” (kritika: nasičene maščobe, “protein hype”, itd.). https://nutritionsource.hsph.harvard.edu/2026/01/09/dietary-guidelines-for-americans-2025-2030/
- Harvard T.H. Chan – “Understanding the new Dietary Guidelines for Americans”. https://hsph.harvard.edu/news/understanding-the-new-dietary-guidelines-for-americans/
- Stanford Medicine – “What the 2025–2030 Dietary Guidelines Get Right—and Where They Fall Short”. https://med.stanford.edu/nutrition/news/press/2025_2030_Dietary_Guidelines.html
- Academy of Nutrition and Dietetics – Academy statement on 2025–2030 DGAs release. https://www.eatrightpro.org/about-us/who-we-are/public-statements/academy-statement-on-2025-2030-dgas-release
- American Heart Association – Press release o novih smernicah (7 Jan 2026). https://newsroom.heart.org/news/releases-20260107-6915862
- Center for Science in the Public Interest (CSPI) – Statement: “New Dietary Guidelines undercut science and sow confusion”. https://www.cspi.org/statement/new-dietary-guidelines-undercut-science-and-sow-confusion
- American Society for Nutrition (ASN) – PR Newswire: poziv k “strong science” v nacionalnih smernicah. https://www.prnewswire.com/news-releases/american-society-for-nutrition-calls-for-strong-science-in-national-nutrition-guidance-302657381.html
- STAT – članek o finančnih povezavah (beef/dairy) in kritikah postopka. https://www.statnews.com/2026/01/07/new-dietary-guidelines-review-panel-financial-ties-beef-dairy-industry/
- The Guardian – članek z okoljskimi in zdravstvenimi kritikami (Jan 2026). https://www.theguardian.com/us-news/2026/jan/17/rfk-jr-new-dietary-guidelines-health
- Associated Press – Whole Milk for Healthy Kids Act + povezava s smernicami. https://apnews.com/article/5572176286b322d844bb76d52906e2c7
- Vox – analiza nove piramide in zmede v sporočilih. https://www.vox.com/future-perfect/474554/food-pyramid-dietary-guidelines-maha-protein