Lačna Bučka filozofira ob lečini juhi, ajdovih žgancih in zelenjavni prilogi

Tokrat smo se odločili skuhati juho iz leče, poleg tega pa smo pripravili še glavno jed z ajdovimi žganci in zelenjavno prilogo. Preden si pogledamo recepte in hranilne vrednosti tega kosila, si poglejmo še malo jezikovne teorije.

Kaj je juha in kaj omaka? Kaj je glavna jed in kaj priloga?

Če ste praktičen človek, si takih vprašanj gotovo še niste zastavljali, če pa ste bolj filozofsko razmišljujoče navdahnjeni, ste si morda kdaj že takole belili glavo. Nas je v to razmišljanje prisililo pisanje tega prispevka, saj smo že pri sestavljanju naslova te jedi naleteli na to “težavo”. Morda se vam zdi, da je jasno, kaj je razlika med juho in omako, pa bi znali to tudi povedati? Oboje je tekoča jed! Naše razmišljanje je takšno: Ker smo lečno jed jedli samostojno in pri tem uporabili žlico, ji rečemo juha. Če pa bi to isto jed jedli skupaj z žganci in uporabili vilico, bi ji rekli omaka. Torej ni razlika v jedi sami, ampak v našem načinu njenega uživanja? Težje pa je definirati razliko med glavno jedjo in prilogo. Žgance in mešano zelenjavo smo jedli skupaj iz istega krožnika z istim priborom. Omnivori ali vsejedci morda nimajo takih jezikovnih težav, za njih je največkrat mesna jed kar glavna jed, vse ostalo, kar je na istem krožniku, pa je priloga. Drugačnega mnenja so v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi (https://prazen.krompir.si/about/) . Sami pravijo: “Uvedli smo jedilnik, kjer je bil pražen krompir glavna jed, kot prilogo pa smo imeli pečenega vola.”Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pravi, da je priloga ”jed kot dodatek h glavni jedi”. Naveden je primer uporabe: “dati za prilogo krompir, riž; samostojne jedi in priloga”. Pri naši izbiri hrane, pa še vedno ne vemo, ali je zelenjavna omaka priložena k žgancem ali žganci k zelenjavni omaki? Vrstni red nalaganja na krožnik verjetno ne bi smel biti odločilen.Da bi vedeli kaj je to priloga, moramo torej nujno najprej vedeti kaj je glavna jed. SSKJ glavno jed definira kot “najizdatnejši del kosila ali večerje”. In kaj pomeni“najizdatnejši”? SSKJ nam naprej razlaga, da je izdáten oz. izdátnejši tisti, ki nasiti za dalj časa in nam da potem še primer “žganci so izdatna jed”. Žganci so torej glavna jed! Vsejedci se bodo torej morali sprijazniti s tem, da je v skladu z logiko SSKJ klobasa ob žgancih priloga.

Kaj smo torej kuhali…

Lečno juho smo skuhali iz suhe rjave leče. Za vse stročnice velja, da jih je dobro pred kuhanjem nekaj časa namakati v vodi. Prav tako je za stročnice značilno, da se potreben čas namakanja in kuhanja lahko zelo razlikuje med različnimi sortami, dobavitelji, letinami. Mi smo lečo namakali v vodi eno uro in jo nato kuhali pol ure. Všeč nam je bilo, da je bila leča še rahlo čvrsta. Poleg leče smo v juho dodali le še sol in kumin, čeprav bi lahko na začetku z malo olivnega olja prepražili še korenček in na koncu dodali peteršilj. Naš paketek kumina, ki ga imamo, je direktno iz Indije, vendar ga lahko dobite v vsaki malo bolj specializirani trgovini.

Kumin je začimba, ki jo imenujemo tudi orientalska kumina, rimska kumina, zasledimo pa lahko tudi izraz laški kumin, njeno znanstveno ime pa je Cuminum cyminum. Uporabljajo jo predvsem v vzhodnjaški kuhinji od bližnjega vzhoda do Indije. Ne smemo je zamenjati s kumino, ki je v naših krajih bolj znana začimba, predvsem v kombinaciji z rdečo peso in zeljem. Obe spadata v isto botančno družino kobulnice (Apiaceae) tako da so tudi njuni plodovi podobne oblike, vendar pa je okus zelo različen. Del ekipe Lačna Bučka (Samo) okusa kumine izrazito ne mara, zato je v naših receptih sigurno ne boste našli :-). Podobno ime in različen okus ima še ena vzhodnjaška začimba: črna kumina (Nigella sativa). Ta pa botanično ni v sorodu s prejšnjima dvema in tudi po izgledu je drugačna.

Tudi za pripravo priloge glavne jedi smo čičeriko, ki je ravno tako stročnica, najprej namočili v vodi in jo tudi ločeno skuhali, nato pa smo jo dodali ostali zelenjavi, ki smo jo pred tem prepražili na olivnem olju. Najprej smo prepražili čebulo. Te je bilo kar veliko, saj smo želeli narediti nekakšno vegansko varianto čičerikinega golaža, na koncu pa je nastalo to, kar je nastalo :-). Čebuli smo dodali še na koščke narezano zeleno papriko in rumeno kolerabo. S čičeriko vred smo kuhali tako dolgo, da je bilo vse kuhano.

Ajdove žgance lahko kuhamo na več načinov. Glavna in najbolj različna in osnovna sta dva:1): V vrelo slano vodo stresemo moko, da nastane kepa, in pustimo vreti. V nastalo kepo z ročajem kuhalnice naredimo luknjo, da voda lepše vre. Kuhamo 20 minut, nato pustimo, da se nekoliko ohladi, odlijemo vodo in jo shranimo za pozneje. Močnato kepo dobro s kuhalnico pregnetemo. Če so žganci presuhi, jim prilijemo nekaj odlite tekočine. Žgance s kuhalnico zajamemo iz lonca, jih z vilicami nadrobimo v večjo skledo in zabelimo z oljem. 2): Pri drugem načinu priprave, ajdovo moko najprej žgemo, zaradi česer so žganci sploh dobili svoje ime. Tega žganja pa ne smemo vzeti dobesedno. Moko dejansko na suho, brez olja in vode popražimo na zmernem ognju in jo pri tem dobro mešamo, da se ne prismodi. Po nekaj minutah jo zalijemo z vodo in ponovno močnato kepo dobro pregnetemo. Vodo dodajamo po potrebi, dokler ne dobimo primerne vlažnosti. Kot pri prvem načinu, tudi tako pripravljene žgance običajno nadrobimo in zabelimo.Najenostavnejše pa je, če za pripravo žgancev namesto moke kupimo instant žgance. To je v bistvu moka, ki so jo že tovarniško popražili in jo samo še zmešamo z vrelo vodo.

Cena in hranilna vrednost našega kosila

Za bolj natančen vpogled izračunane hranilne vrednosti, pa lahko kliknete na Hranilne vrednosti.

Prijeten vikend in kakšno dobro kosilo!
Lačna Bučka

PS: če imate kakršna koli vprašanja o današnjem kosilu, o njegovi hranilni vrednost, ali če imate predloge za bodoča kosila, nam jih lahko pošljete na lacna.bucka@gmail.com. Veseli bomo vsakega maila!