Se spomnite pravljice “Lonček kuhaj”, v kateri je čudežni lonček skuhal toliko kaše, da je ta zalila celo vas. In kaj ste si kot otroci predstavljali pod izrazom kaša? Verjetno enostavno sladko jed na vodi ali na mleku skuhano, verjetno proseno kašo. Celotno češko ljudsko pravljico si lahko preberete TUKAJ.
Kaše so bile v preteklosti najobičajnejša slovenska hrana, o čemer pričajo tudi mnoge omembe v leposlovju. Poleg zgoraj omenjene ljudske pravljice o njej pišejo tudi mnogi znani slovenski pesniki in pisatelji. France Prešeren se je v sonetu “Al prav se piše kaшa ali kaſha” spraševal o pravilnem zapisu te besede, hkrati pa s tem dal vedeti, da je bila ta jed iz žitnih zrn v njegovem času zelo pomembna. Valentin Vodnik v Zadovoljnem Kranjcu pove, da Kranjci kašo jedo tako pogosto, da so je že naveličani: “Na žgancih tropine, pa kislega zelja, bob, kaša, vse mine… ”Fran Saleški Finžgar pa v romanu Pod svobodnim soncem kašo omenja kot prispodobo običajne domače prehrane: “Oj, ljubša mi je ječmenova kaša, ugodnejša bivolova koža na slami za ležišče, milejše so mi strelice Slovenov kakor en sam tako poniževalen poljub na nogo taki carici!”.
Kaj je kaša?
Beseda kaša je v resnici mnogo več, kot le sladka jed iz pravljice “Lonček kuhaj”. Kaša je oluščeno seme različnih vrst žit. Žita so užitne rastline iz družine trav, kot so ječmen, proso, pšenica, riž in koruza. V širšem pomenu besede med žita prištevamo tudi nekatere druge podobne rastline, ki ne spadajo med trave, npr. ajdo, amarant in kvinojo. Ker ne spadajo med trave jim zaradi boljšega razlikovanja od pravih žit rečemo tudi psevdo-žita. Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer besedo kaša definira ožje kot “jed iz oluščenega prosa”, kot redkejšo rabo pa navaja še širši pomen: “oluščena zrna nekaterih žit ali jed iz takih zrn sploh”. V stroki pa se beseda kaša uporablja predvsem v tem širšem pomenu, poleg gotove jedi iz žitnih zrn tudi za samo osnovno živilo ter za kaše iz različnih vrst rastlin.
Teoretično so kaša tako tudi koruzna in riževa zrna (o slednjem si lahko preberete več v našem članku), če niso zmleta v moko, vendar v tem pomenu le redko uporabljamo ta izraz. Kaše imajo v prehrani pomembno vlogo, saj poleg beljakovin in ogljikovih hidratov vsebujejo antioksidante, vitamine in minerale ter veliko vlaknin. Slednje se pojavljajo kot topne in tudi kot netopne. Za kaše je značilna enostavna priprava, poleg tega pa je njihova uporaba zelo široka. Z njimi lahko začnemo dan in si jih privoščimo za zajtrk, si iz njih pripravimo kruh, juhe in enolončnice, jih uporabimo v solati, kot priloge ter iz njih pripravimo različne rižote, ajdote…
Nekaj najbolj značilnih vrst kaše
V objavljenih prispevkih, smo o posameznih kašah že pisali, na primer o ajdovi kaši, vendar lahko v prihodnje pričakujete, da se bomo o ostalih še razpisali. Zdaj pa nekaj splošnega o različnih kašah:
Ajdova kaša je kaša, ki jo pridobimo iz ajdovih zrn. Ker poznamo dve vrsti ajde – navadno in tatarsko – poznamo tudi dve vrsti ajdove kaše. O tem smo že pisali v nedavnem blogu ob receptu za juho iz tatarske ajdove kaše (klik). Ajdovo kašo lahko uživamo tako v slanih kot sladkih jedeh, kot prikuho v juhah ali kot samostojno jed, podobno rižoti.
Ječmenova kaša so oluščena ječmenova zrna, vendar jih bolj pogosto imenujemo kar ješprenj, jed iz tega živila pa imenujemo ričet. V tem blogu namenoma ne uporabljamo imena ričet, ker ljudje ob tem najprej pomislijo na tekočo enolončnico iz ješprena in fižola in najpogosteje še s prekajeno svinjino. V naših jedilnikih so jedi iz ječmenove kaše precej bolj raznolike in seveda brez mesa.
Ovsena kaša so oluščena zrna ovsa. Ta zrna pogosto pred uporabo v kulinariki še sploščijo s potiskanjem med vrteče se kovinske valje. To stisnjeno ovseno kašo imenujemo ovseni kosmiči. Prvotno so jih uživali v Švici, nemško pa so jo poimenovali müsli.
Prosena kaša se na videz precej razlikuje od ječmenove in ovsene, je namreč precej manjša in okrogla. Pri nas so veliko prosa pridelali na sušnih območjih še po drugi svetovni vojni, potem pa je pridelovanje hitro upadlo. Če bo v prihodnosti vedno več sušnih obdobjih, se zna zgodit, da se bo z njimi vrnilo tudi proso na naša polja.
Pirina kaša spada med prvo gojena žita. V grški mitologiji je bila pira darilo ljudem boginje Demetre. Tako kot pšenica, tudi pira vsebuje gluten, zato ni primerna za ljudi s celiakijo. Poleg tega pa je bogata z vitamini B in vitaminom E. V zadnjem času lahko zasledimo vedno več pirinih izdelkov, pražena pirina zrna pa so lahko kavni nadomestek, ki je prijetnega osvežujočega okusa.
Za primerjavo vsebnosti različnih hranil med različnimi žiti si lahko pogledate v tabelo.
Več o različnih kašah in jedeh pripravljenih iz njih si lahko preberete v zbirki knjig Založbe Kmečki Glas. Do sedaj so izšle knjige o ječmenu, prosu in ajdi, pred kratkim pa tudi knjiga o ovsu:
http://zalozba.kmeckiglas.com/Jecmen-Barley
http://zalozba.kmeckiglas.com/ajda-buckwheat
