Ješprenj v družbi zelene, leče in špargljev

Lačna Bučka je zelo velika ljubiteljica raznovrstnih kaš. V preteklih kosilih smo kuhali že z ajdovo in proseno kašo, tokrat pa je na vrsto prišel ješprenj. V bodoče lahko pričakujete še kvinojo, amarant in nenazadnje tudi vsem poznan riž. Tokrat pa smo kosilo popestrili tudi s špargji! Sezona špargljev gre sicer proti koncu, vendar smo se vseeno odločili o njih povedati malo več.

Šparglje imenujemo tudi beluši in ti, ki se gojijo za prehrano in niso avtohtoni, se po botanično imenujejo navadni beluši (lat. Asparagus officinalis). V Sloveniji uspevajo še tri vrste belušev in sicer obmorski beluš (Asparagus maritinus), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in lasasti beluš (Asparagus tenuifilolius). Slednji je pri nas najbolj razširjen in uspeva med grmovjem in v svetlih gozdovih. Na Primorskem, zahodno od Črnega kala in Vipavske doline pa je pogost ostrolistni beluš, tudi divji beluš, ki uspeva na kamnitem terenu, v gozdovih in med grmovjem in se ga nabira za prehrano.

Katera hranila vsebujejo šparglji?

Šparglji veljajo za zelo nizko kalorično živilo, saj 100 g špargljev vsebuje 75,3kJ (18 kcal) in sicer 30,5 kJ (7,3 kcal) iz ogljikovih hidratov, 30,1 kJ (7,2 kcal) iz beljakovin in 14,7 kJ (3,5 kcal) iz maščob. Drugače pa šparglji vsebujejo številne pomembne hranilne snovi. So odličen vir mineralov, vitaminov, aminokislin, vlaknin in antioksidantov. Ker vsebujejo veliko mineralov in malo kalorij, velja, da je hranilna gostota mineralov v njih velika. Ta nam pove, kolikšen delež dnevne potrebe po posameznem hranilu (vitaminu, mineralu..) bi vnesli v telo, če bi zaužili toliko živila, da bi z njim zadostili dnevne potrebe po energiji. Za šparglje velja, da je hranilna gostota za vse minerale preko 100%, izjema je le natrij, kar pa je koristno, saj tega dobimo že dovolj s kruhom (prispevek o soli). Dobro pa je vedeti, da na hranilno vrednost špargljev močno vplivajo dejavniki okolja, kot so temperature in svetloba. Šparglji, pobrani v hladnem vremenu, so bolj kakovostni od tistih pobranih v toplem vremenu (Lill et al., 2001), saj slednji vsebujejo manj topnih ogljikovih hidratov in vitamina C, vesebujejo pa več nitratov, rutina in vlaknin. Poleg tega pa imajo poganjki spomladi v primerjavi z jesenskimi več topnih sladkorjev, karotenoidov, manj pa fenolnih spojin in rutina. (Shou et al., 2007).
Katere sestavine vsebujejo šparglji in koliko, si lahko pogledate v tabeli (velja za 100 g špargljev).

Zakaj je vonj urina po špargljih drugačen?

Če ste se kdaj najedli špargljev, potem ste zagotovo opazili spremembo vonja vašega urina. Ker je to nekoliko spotakljiva tema, so prvi zapisi o tem stari šele slabih 300 let, kljub temu da so šparglji v uporabi že več kot tisočletje. Zanimivo pri tem je, da vonja urina po špargljih ne opazijo vsi ljudje, ampak le približno polovica. Prve dokumentirane zapise o različnosti tega pojava sta leta 1956 objavila raziskovalca Allison in McWhirter. Kasneje se je izkazalo, da ne gre za to, ali nekdo izloča vonj z urinom ali ne, temveč se ljudje razlikujemo predvsem po tem, da so nekateri sposobni ta vonj zaznati, drugi pa ne. Ker pa je takšno raziskavo težko organizirati z veliko prostovoljci, ki bi ocenjevali vonj lastnega ali tujega urina, končnega odgovora na to vprašanje še nimamo. Po nekaterih navedbah, naj bi na intenzivnost vonja po špargljih vplivala mineralna sestava zemlje (od vsebnosti žveplovih spojin), v kateri so šparglji rastli, kar velja tudi za česen in čebulo.

Danes vemo, da se v špargljih nahaja več žveplovih spojin in ravno te so odgovorne za spremembo vonja našega urina. S-metilmetionin sulfonijeva sol med kuhanjem razpade in njeni razpadni produkti, npr. metantiol in dimetil sulfid, so zaslužni za vonj kuhanih belušev, ne morejo pa po telesu priti do urina. Asparaguzna kislina pa je termostabilna zato nespremenjena pride v telo in šele tam razpade, tako da njeni razpadni produkti lahko pridejo v urin in mu dajo značilen vonj (Waring et al., 1987). Asparaguzna kislina je v rastlini naravna zaščita pred paraziti.

Šparglji kot afrodiziak?

Afrodiziak je po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika sredstvo, ki dražilno vpliva na spolne organe. Slovenski medicinski slovar ga definira kot sredstvo za povečanje spolne sle. Gre torej za snovi, ki vplivajo na s polno poželenje in/ali spolno moč. V Antični Grčiji so bili afrodiziaki predvsem zelišča in različna hrana, ki naj bi v ljudeh vzbudila močno željo po spolnosti. Zaupanje v hrano, ki naj bi delovala kot afrodiziak je bilo v antiki in srednjem veku splošno razširjeno. Rimski pesnik Marcus Valerius Martialis je starejšim moškim predlagal, da se za povrnitev poželenja spomladi najedo čebule in šalotke, za mlajše moške in ženske srednje starosti pa naj bi bili zdravilni beluši, pa tudi polži, zelje, poper in jajca. Vse to naj bi bilo treba zaužiti surovo in ne zabeljeno.
Za nekatere snovi, ki jih ljudje uporabljajo kot afrodiziake se je izkazalo, da dejansko vplivajo na centralni živčni sistem, krvni obtok ali na raven določenega hormona ali celo neposredni vpliv na podaljšanje in moč erekcije. V veliko primerih pa se je izkazalo, da delujejo afrodiziakalno le zaradi psihološkega vpliva, ki nastane posredno zaradi njihovega vonja, okusa ali izgleda. Vendar pri špargljih pa morda ne gre le za psihološki učinek zaradi falične oblike. Šparglji so namreč dober vir vitamina E in vitamin E je zelo pomemben za delovanje spolnih organov. (Markovič & Obreza 2005).
Pa se vrnimo na naše kosilo…

Tokrat smo pripravili kremno juho, ješprenj z zéleno in zeleno lečo s prepraženimi šparglji ter zeleno solato z rdečo redkvico.
Najprej smo pripravili juho. Odločili smo se za kremno juho, zato je na vrsto ponovno prišlo pasiranje kuhane zelenjave. Kot smo že pisali pred časom, je to najhitrejši način, saj se ne zamujamo z rezanjem zelenjave na majhne koščke, poleg tega pa krompirja s tanjšo kožo sploh ni potrebno lupiti! Druga dobra lastnost pasiranih juh je, da lahko na ta način porabimo tudi nekoliko trše dele zelenjave, kot smo mi tokrat porabili trše spodnje dele špargljev. V juhi je bilo še korenje in krompir. Krompir je praktično obvezna sestavina pasiranih kremnih juh, saj jim da s svojim škrobom, ki se lepo razkuha, prijetno kremasto konsistenco. Vso zelenjavo za juho prepražimo na olivnem olju, dodamo vodo, solimo in kuhamo 15 minut. Nato jo spasiramo s paličnim mešalnikom, dokler juha ne postane kremasta. K juhi nismo dodali nobenih začimb, ker se nam je že sama kombinacija sestavin zdela popolnega okusa.

Med kuhanjem zelenjave za našo juho, pa smo začeli priprave za glavno jed. Najprej gomolj zélene olupimo, ga narežemo na lepe manjše kocke in prepraž imo na olivnem olju. Nato med praženjem dodamo ješprenovo kašo in zalijemo z vodo. Jedi smo dodali še zeleno lečo iz konzerve, da je bila jed pestrejša. K naši kombinaciji ješprena, zélene in leče pa smo dodali še preostanek zgornjih mehkejših delov špargljev, vendar smo te kar na hitro posebej prepražili na olivnem olju.

Za zeleno solato smo danes uporabili ledenko in dodali rdečo redkvico. Solato smo po okusu solili in dodali olivno olje.

Kosilo smo si poperstrili še z okusnim lipovim čajem, ki nam je s svojim vonjem pričaral pomladni sprehod v naravi med cvetočimi lipami. Lipovo cvetje deluje diaforetično, kar pomeni, da pospešuje potenje. Čaj smo dobili pri Good Nature, kupite pa ga lahko preko spleta.

---

Cena in hranilna vrednost našega kosila

Za bolj natančen vpogled izračunane hranilne vrednosti pa lahko kliknete na Hranilne vrednosti.
Prijeten vikend in obilico dobre hrane!
Lačna Bučka
PS: Če imate kakršnakoli vprašanja o današnjem kosilu, o njegovi hranilni vrednost, ali če imate predloge za bodoča kosila, nam jih lahko pošljete na lacna.bucka@gmail.com. Veseli bomo vsakega maila!